7. maj 2026
Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije ni razvojni zakon, temveč zakon, ki pomeni dramatičen ideološki zasuk države in velik korak v spreminjanju celotne družbe. Ne gre za nekaj tehničnih popravkov, ampak za obsežen zakonski paket, ki v enem zamahu posega v davčni sistem, socialno državo, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in delovna razmerja, hkrati pa razveljavlja ali spreminja številne rešitve prejšnje vlade, pa tudi že dolgo uveljavljene standarde. Takšne spremembe pomenijo redefinicijo družbenega modela. Zato bi o njih morala potekati odprta, poštena in argumentirana javna razprava, v katero bi bili vključeni socialni partnerji in širša javnost – ne pa da jih skuša neznatna parlamentarna večina sprejeti na hitro, pod pritiskom interesnih skupin in lobijev, brez jasnega mandata ljudi.
Pri zakonu gre za poskus, da se pod krinko “nujnosti” in “razvoja” sprejmejo rešitve, ki koristijo predvsem delodajalcem, kapitalu in najbogatejšim, medtem ko se stroški dolgoročno prenašajo na večino prebivalstva. Predlagajo se razvojna kapica za najvišje plače, dodatne davčne razbremenitve kapitala in oddajanja premoženja, širitev privilegiranega statusa normirancev, nižji prispevki za najbolje plačane ter postopno zmanjševanje skupnih javnih prihodkov. Hkrati pa ni resnega odgovora, kako se bodo potem financirali zdravstvo, dolgotrajna oskrba, pokojnine in druge javne storitve. To ni nevtralna ekonomska politika, ampak politična izbira – izbira med družbo solidarnosti in družbo privilegiranih.
