ENERGETSKO INTENZIVNE INDUSTRIJE JE TREBA PRESTRUKTURIRATI

Scenarij, na katerem temelji poleti 2024 posodobljen NEPN ne gre v smer izpolnjevanja zaveze, saj predvideva rast proizvodnje večine energetsko intenzivnih produktov (cement, papir, jeklo, kemikalije …) najmanj do leta 2050 in s tem tudi rast končne rabe energije [1], kar je okoljsko nevzdržno in zavira doseganje podnebnih ciljev. Posodobljen NEPN prav tako še odločneje kot prejšnji spodbuja izvajanje projektov zajema ogljika v industriji, kar je (razen morda v zelo omejenem obsegu pri procesnih emisijah) problematično, saj imajo tehnologije CCS in CCU znatna tehnološka, ekonomska in okoljska tveganja. Zanašanje na te tehnologije odlaga dejansko razogljičenje in celostno prestrukturiranje industrije na način, da bi bila ta dolgoročno okoljsko vzdržna. Še en korak v napačno smer predstavlja iz podnebnega sklada financirana shema za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov industrijskih obratov (80 milijonov evrov v obdobju 2023–2025, 104 milijone evrov v obdobju 2025–2028) [vir; vir] zaradi rasti cen emisijskih kuponov. Za obdobje 23–25 ni bilo dovolj strogih pogojev, ki bi določali, da morajo podjetja imeti načrt izvedljivega razogljičenja in ta sredstva nameniti za ukrepe razogljičenja. Podnebni zakon in nova uredba za kritje posrednih stroškov (trenutno v procesu usklajevanja) pa sta uvedla pogoj, da morajo podjetja imeti načrt za podnebno nevtralnost za pridobivanje sredstev podnebnega sklada.

Istočasno pa vlada namenja znatna sredstva za ukrepe v URE, OVE in hranilnike energije v industriji ter s tem zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. V sklopu programa REPower EU je za takšne ukrepe pod sorazmerno strogimi pogoji namenjenih okrog 40 milijonov evrov. Prav tako se je vlada pridružila Misiji GREMO za zeleno preobrazbo slovenske avtomobilske industrije, ki jo je oz. bo podprla s skupno do 200 milijoni evrov.

Korak v pravo smer je tudi izenačitev mejnih vrednosti izpustov sosežigalnic s sežigalnicami odpadkov z novelo ZVO-2, ki jo je vložila civilna družba, DZ pa sprejel. Sprememba zakona naj bi v 4 letih vodila do strožjih okoljskih standardov v sosežigalnicah (npr. cementarni Alpacem in papirnici Vipap) ter s tem do vsaj določenega zmanjšanja onesnaževanja okolja in negativnih vplivov na zdravje ljudi.

[1] Končna raba energije naj bi se v sektorju industrije do leta 2050 povečala za 27 % (scenarij z obstoječimi ukrepi) oz. za 14 % (scenarij z dodatnimi ukrepi) glede na leto 2020. Vhodni podatki omenjenih projekcij temeljijo na načrtih podjetij (torej na kapitalskih interesih čim večjih profitov), ne pa na dejanskih družbenih potrebah in okoljskih omejitvah.