Odgovor DA/NE je zavajajoč. Država naj se ukvarja z dejavnostmi, ki so ključne za kakovost življenja državljanov in jih ne morejo zagotoviti zasebna podjetja, iz naključnih sektorjev naj se pa umakne.

Strateške naložbe (cestna, železniška, energetska, vodna, komunikacijska), infrastruktura, javni zavodi (šole, bolnišnice, zapori, itn.) in predvsem naravni viri (voda) morajo trajno ostati v državni lasti. Opažamo pa, da se nekatera podjetja ohranja v državni lasti zgolj z namenom ohranjanja politične in finančne moči ter prikritega financiranja delovanja političnih strank. Izključno na podlagi širše javne razprave, kaj državljanke in državljani pojmujemo kot podjetje v javnem interesu, in kaj zgolj kot podjetje, ki ga politika želi ohraniti pod lastnim vplivom, dopušamo privatizacijo državnega premoženja, če se pokaže, da podjetje ni v javnem interesu in je, ravno nasprotno, le talec apetitov politične elite. V tem primeru dopuščamo privatizacijo, ki pa mora nujno in transparentno potekati na očeh javnosti.

Za lastništvo strateških podjetij. Ne za delitev skupne lastnine, ki je od vseh, samo med delavce. Soupravljanje je že sedaj urejeno, ampak je treba najprej pregledati in prevetritit korupcijo med nekaterimi sindikati v vodstvih podjetij, ki so se prodali za lastne interese.

Nasprotujemo privatizaciji ključne infrastrukture, vendar ne vidimo razloga, da se država ne bi umaknila iz lastništva tistih dejavnosti, ki z javnim dobrim in javnimi servisi nimajo povezave.