DO LETA 2030 JE TREBA ZGRADITI 30 000 NOVIH NEPROFITNIH STANOVANJ

Čeprav so vse tri vladajoče stranke podpisale zavezo k izgradnji 30.000 neprofitnih najemnih stanovanj, so že v koalicijski pogodbi številko znižale na 20.000. Od koalicijskega vrha dalje je bilo napovedanih 5.000 stanovanj do konca mandata in vzpostavitev sistema, ki bo po letu 2026 zagotovil 3.000 novih stanovanj na leto, zadnje čase pa je vlada tudi to številko znižala na 2.000 do 3.000 stanovanj letno.

Poleg tega vsa novozgrajena stanovanja niso in ne bodo neprofitna,saj ministrstvo ne govori več o neprofitnih, temveč javnih najemnih stanovanjih. Vlada bo najverjetneje ukinila neprofitno najemnino in jo preoblikovala v stroškovno (torej tržno), kar na dolgi rok pomeni več dobička za izvajalce in banke, ki bodo zagotavljale kredite, ter večje stroške za najemnike_ce oz. državo, ki bo morala vse višje najemnine primerno subvencionirati – če ne želimo še globlje stanovanjske krize. Namesto da bi se neposredno vlagalo v gradnjo, se torej vzpostavlja sistem, od katerega bodo profitirala gradbena podjetja. Gremo torej v smeri redefinicije sistema javne stanovanjske preskrbe in vzpostavitve dvotirnega sistema, kar se je nakazalo že s tem, da vlada stavbnih zemljišč z DUTB ni prenesla na stanovanjski sklad, temveč na SDH. Vzpostavljanje novega tira neposredno prinaša stanovanja z višjimi najemninami ter manj virov (v obliki financ in zemljišč) za stanovanjske sklade, ki zagotavljajo neprofitna stanovanja.

Tak sistem bi hkrati pomenil prikrito izčrpavanje javnega proračuna, saj bi zaradi bistveno višjih najemnin narasle tudi potrebe po subvencijah za najemnine. Namesto da bi država takoj začela z udejanjanjem sistemskega vira financiranja za gradnjo neprofitnih stanovanj, bi tak sistem pomenil, da želi z državnim proračunom subvencionirati dobičke velikih finančnih in institucionalnih nepremičninskih akterjev.

Doslej se je kot izhodišče za trenutno katastrofalno stanje stanovanjske preskrbe omenjalo poceni razprodajo družbenih stanovanj po osamosvojitvi države. Če pa bo aktualna vlada udejanjila model zagotavljanja najemnih stanovanj, ki bo temeljil na tržnih akterjih, kot je D.S.U., družba za svetovanje in upravljanje, četudi bo ta (sprva) soobstajal z javnim neprofitnim stanovanjskim sistemom, nas čaka nova stanovanjska katastrofa, katere posledice bo mogoče čutiti naslednjih nekaj desetletij. Tako lahko dolgoročno pričakujemo izčrpavanje in uničevanje javnega neprofitnega stanovanjskega fonda ter na stežaj odprta vrata še zadnjemu valu privatizacije stanovanjske preskrbe (ob izdatni podpori z javnimi sredstvi). Ob načrtih vlade na stanovanjskem področju je težko spregledati vzporednice s privatizacijo javnega zdravstva, saj tudi tukaj vlada očitno uvaja sistem javno financiranih “koncesij”, s pomočjo katerih pa bodo lahko različne organizacije brez težav izkoriščale sistem in ustvarjale izjemne dobičke na škodo celotne družbe.