ENERGETSKO INTENZIVNE INDUSTRIJE JE TREBA PRESTRUKTURIRATI

Na podlagi zadnjega osnutka posodobitve Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN, avgust 2024), ki med drugim narekuje tudi zmanjšanje emisij v industriji, lahko ugotovimo, da pripravljen scenarij ne gre v smer izpolnjevanja zaveze, saj predvideva rast proizvodnje večine energetsko intenzivnih produktov (cement, papir, jeklo, kemikalije …) najmanj do leta 2050 in s tem tudi rast končne rabe energije. Ta naj bi se v sektorju industrije do leta 2050 povečala za 27 % (scenarij z obstoječimi ukrepi) oz. za 14 % (scenarij z dodatnimi ukrepi) glede na leto 2020, kar je okoljsko nevzdržno in zavira doseganje podnebnih ciljev. Vhodni podatki omenjenih projekcij temeljijo na načrtih podjetij (torej na profitnem motivu lastnikov), ne pa na dejanskih družbenih potrebah in okoljskih omejitvah. Prav tako zadnji osnutek posodobitve NEPN še odločneje kot prejšnji spodbuja izvajanje projektov zajema ogljika v industriji, kar je (razen morda v zelo omejenem obsegu pri procesnih emisijah) problematično, saj imajo tehnologije CCS in CCU znatna tehnološka, ekonomska in okoljska tveganja. Zanašanje na te tehnologije odlaga dejansko razogljičenje in celostno prestrukturiranje industrije na način, da bi bila ta dolgoročno vzdržna znotraj planetarnih omejitev. Še en korak v napačno smer predstavlja iz Podnebnega sklada financirana shema za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov industrijskih obratov (80 mio € v obdobju 2023–2025) zaradi rasti cen emisijskih kuponov, in to brez dovolj strogih pogojev, ki bi določali, da morajo podjetja ta sredstva nameniti za ukrepe razogljičenja.

Istočasno pa vlada namenja znatna sredstva za ukrepe v URE, OVE in hranilnike energije v industriji ter s tem zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. V sklopu programa REPower EU je za takšne ukrepe pod sorazmerno strogimi pogoji namenjenih več kot 40 mio €. Prav tako se je vlada pridružila Misiji GREMO za zeleno preobrazbo slovenske avtomobilske industrije, ki jo je/bo podprla s skupno do 200 mio €. Pri vsem tem pa je vendarle treba poudariti, da vsi ti pozitivni ukrepi za prehod stran od fosilnih goriv v industriji ne bodo prinesli želenih podnebnih učinkov, če bodo odločitve podjetij še naprej podrejene profitnim interesom lastnikov in ne dejanskim družbenim potrebam znotraj okoljskih omejitev.

Korak v pravo smer je tudi izenačitev mejnih vrednosti izpustov sosežigalnic s sežigalnicami odpadkov z novelo ZVO-2, ki jo je vložila civilna družba, DZ pa sprejel. Sprememba zakona naj bi v 4 letih vodila do strožjih okoljskih standardov v sosežigalnicah (npr. cementarni Alpacem in papirnici Vipap) ter s tem do vsaj določenega zmanjšanja onesnaževanja okolja in negativnih vplivov na zdravje ljudi.